VEM KAKO JE BITI BREZ SLUŽBE?


Težko in naporno!


Velikokrat prenaporno.

Žalostno.

Občasno pa tudi depresivno, velikokrat depresivno. 

Kot študentka sem bila izredno srečna. Delala sem v domu upokojencev. Nikoli mi nič ni bilo težko. Od tam sem s sabo vzela ljudi, ki so postali za vedno del mene. Nove prijatelje. Zame je to bilo resno in odgovorno delo, nikoli nisem zamujala, nikoli nisem bila "zjamrana". Ta status se je zaključil, diplomirala sem, se zaposlila v enoti intenzivne terapije in postala popolnoma nesrečna. Delo, ki je od mene zahtevalo 100% odgovornost, delo, ki me je naredilo v srcu trdo kot kamen. Nobena bolečina več ni bolela in prizadela. Vsa čustva so mi vzeli. Smrt je bila brez pomena. Umreš in to je to. Življenje pa gre svojo pot, hočeš ali nočeš. Grozno nesrečna sem bila. Ker se trudiš, vsak dan boriš s stresom, TVOJEGA DELA, pa nihče ne ceni in le redki so znali pohvaliti. REDKI!

Ko sem vmes zanosila, je moj trud bil poplačan tako, da svojega delovnega mesta nisem obdržala. Vsega me je bilo grozno strah, ampak moje srce je postalo mehko in toplina, ki jo znam izžarevati se je vrnila. 

Dolgo sem bila brez dela. Večino časa, sem bila pozitivno usmerjena. Lažje mi je bilo, kot tistim, ki so, ste sami v tem. Ni pa bilo lahko mojemu sistemu, moji duši, ki je vsake toliko trpel. Grozno trpel.

Veste, v nekem trenutku se mi je zdelo, da znanje, izkušnje nič ne veljajo.

Danes mi je vseeno kaj si ljudje mislijo o meni, vseeno kako me doživljajo, če me cenijo ali ne. Za večino tistih, ki slabo mislijo, si mislim svoje. Po tiho. Ker na glas ne bi znali preboleti. 

Imam svoje delo, še preveč dela. Tistega, ki ga lahko pokažem in tistega za katerega si nihče ne misli, da stojim za njim prav jaz. Vse kar delam, delam s srcem. Ker mi je všeč, ker mi je užitek, ker imam podporo.

Objavo posvečam Neži, (ustvarjalki bloga Rose Touch Blog), ki me je inspirirala s svojimi besedami, v svoji zadnji objavi. Vprašam se, kako ji mora biti, brez dela, ko vmes neštetokrat obupa, se dvigne, spet obupa. Išče oporo, se zjoče, ostane brez moči. Se spet pobere in dvigne. Želim si, da bi postala srečna, da bi lahko delala, ker verjamem, da bo ena tistih, ki ne bo samo HODILA v SLUŽBO, ampak bo prišla na svoje delovno mesto DELATI. Poznam veliko ljudi, ki so prvo in ne drugo in žalostno je, da tega pri sebi sploh ne opazijo več. Če bi se opazili, bi videli, da v njih ni nobene iskrice več.

Draga Neža, nobena tesnoba, žalost in obup ne moreta preseči tega kar si. Nihče ne more spregledati srčnosti, močne volje, optimizma in pristnosti.


Edino kar šteje je ljubezen. Pristna ljubezen! Ljubezen do sebe in šele na to do drugih. Na koncu je vedno vse dobro. Nikoli pa nisi zares srečen,  če pred tem ni bilo hudo. Vsi trpimo, ni pa pravično, da nekateri predolgo. 


Neža, z ljubeznijo, Monika.

























3 komentarji

  1. Lepo si zapisala :)

    Imam tudi jaz v planu podobno objavo s študijem, ker mislim dabo pomagala marsikomu. <3

    Najmočnejši smo ravno zaradi teh izkušenj.

    Tudi mene so takšne izkušnje tako zelo utrdile, da kot ti - me ne zanima več kaj si mislijo drugo.

    Vem koliko sem pretrpela in kolikokrat sem še isti dan sedela pred knjigo s solzami v očeh - ker spet ni šel izpit čez...

    Kolikokrat sem želela vse poslati nekam in pustiti vse skupaj. Ampak imam slabo lastnost... NIKOLI NE IZGUBIM UPANJA :) <3

    Sva si podobni.

    Borki <3

    OdgovoriIzbriši
  2. Hi dear, I'm following your nice blog. Can you follow mine? Thanks😊
    http://inecommercialeout.blogspot.co.uk

    OdgovoriIzbriši
  3. Love your post dear ♥
    If you want you can check out my blog.I write about fashion,beauty and lifestyle.Maybe we can follow each other and be great blogger friends !

    http://herecomesajla.blogspot.ba/

    OdgovoriIzbriši